Kozolec - starina ali mojstrovina?

Kozolec...ah ta značilen sestavni del slovenskih vasi. Vse prevečkrat ko se govori o kozolcu, zajadramo v poetiko in nostalgijo ter s potrtostjo ugotavljamo, češ da tako lepo kot je bilo včasih, pač ne bo nikoli več. Novi časi ki prihajajo pa naj bi bili skrb vzbujajoči in negotovi. V ozadju seveda igra glasba v stilu Cvetja v jeseni ali kaj podobnega. Tudi razni dokumentarci o teh temah so vse prevečkrat narejeni ''na to vižo''. Verjetno si predstavljate o čem govorim. Zdaj pa vse te predstave zalučajmo naravnost skozi okno in si poglejmo, kaj kozolec sploh je in ali je res tako ''pametna naprava'' kot jo opevajo. Jasno, enostavno, z zdravo kmečko pametjo.

Po definiciji je kozolec samostojna, stalna, vertikalna, pretežno lesena in odprta, pokrita naprava za sušenje in spravilo sena in žit. Gre za hkratno sušenje in hrambo različnih materialov (sočasno). Zračnost kozolca omogoča vnos istočasno različnih materialov, brez da bi ti vplivali na kakovost drugega.

Kozolec je izrazito uporabna naprava. Njegov razvoj je posledica uporabe. Vezan je na slovenski etnični prostor. To pomeni današnje meje, ter južni deli Avstrijske Koroške do Vzhodne Tirolske.

Nedvomno ni bil rezultat teoretičnega znanja in visoke tehnologije, temveč stoletnih ljudskih izkušenj in modrosti. Postavljal jih vseeno ni kar kdorkoli. Ponavadi so bili to mojstri tesarji, ki so s tem imeli največ izkušenj in so znali poskrbeti, da bo novopostavljeni kozolec brezhibno služil svojemu namenu. In to ne samo v času generacije, ki ga je postavljala, ampak še številnih prihodnjih generacij.

Kozolci so edina izvirna slovenska arhitektura. Torej so nastali na slovenskih tleh in kot ostale stavbe, niso bili povzeti po tujih vzorih.

Les

Izbor lesa je bil dolgotrajen proces, ki je trajal leta. Vrsta lesa je bila odvisna od uporabe: za stebre so uporabili hrast, za letve, špirovce in strešne letve praviloma mehkejši, bolj prožen les. Rast lesa je morala biti čim počasnejša za čim gostejši in enakomerno raščen les. Drevesa so podirali le ob najbolj primernem času, glede na naravne cikle (po luni, takrat ima les manj sokov). Drevesa za najtrši les so podirali samo od sredine decembra do sredine januarja. To pomeni lažji posek in manj občutljivosti na škodljivce, ki praviloma napadajo sočnejši les. Tudi zato kozolec natančne površinske obdelaveskorajda nima. Kozolec je tesarski in ne mizarski izdelek, tu gre za grobo, ne fino obdelavo lesa. Okrasja pri pravem kozolcu praktično ni.

Mehak les so v pokritih skladovnicah sušili sedem let. Trd les pa so takoj obdelali do končne stopnje, saj sčasoma postane vse trši. Tako postane obdelava skoraj nemogoča. Poleg tega se trd les suši počasneje kot mehak, zato njegovo sušenje poteka v že postavljenem kozolcu. Tako kozolec z leti postaja vse trdnejši. Ideal vsakega arhitekta je stavba, ki se dobro stara in ki z leti postaja vse boljša - kozolec je tipičen primer tega.

Tesarske lesne zveze so še en primer povezave dovršenosti in enostavnosti. So izjemno premišljene, po drugi strani pa jih lahko izdelajo tudi neuki mojstri. Tudi nenatančna izdelava ni nobena ovira, da kozolec ne bi deloval brezhibno.

Ker je bilo lesa in delovne sile dovolj, so bili vsi elementi kozolca predimenionirani. In to celo trikrat (zdržijo trikrat večje obremenitve kot jih dejanskih situacijah prenašajo).

Prepleteni elementi brane in jedra konstrukcijo ojačajo do te mere, da kozolci vzdržijo tudi na najbolj potresnih območjih. Nikoli ni slišati, da bi se kateri kozolec podrl zaradi potresa. Ogromno stavb v Ljubljani potresa leta 1895 ni zdržala. Kozolcu ne pridejo do živega niti barjanska tla. Vse to je doseženo brez znanosti in sodobne tehnologije.

Umestitev

Glede na sonce

Kozolec je z eno strešino postavljen proti jugu, tako da sonce eno polovico strehe obseva maksimalno. Povprečen vpadni kot sončnih žarkov na področju Slovenije je 45°, pod takšnim naklonom so ponavadi tudi strehe kozolcev. Sončni žarki na površino strehe tako padajo približno pod pravim kotom (90°) kar pomeni maksimalno izrabo sončnih žarkov, saj strešina na ta način ''prestreže'' največjo količino žarkov.

Zrak pod streho se segreva, zato se pojavi vzgon - vertikalni tok zraka - topel zrak se dviga, hladen pa spušča. Tako so dosegli učinek sušenja sena - enostavno in brez porabe energije.

Glede na veter

Kozolec je z vzdolžno stranjo praviloma postavljen vzporedno na prevladujočo smer vetra, tako da je bilo sušenjo sena ali žita, zloženega v letvah (''štantih''), čim bolj intenzivno.

Kozolec od domačije ne sme biti predaleč, da je pod nadzorom in ne preblizu, da v primeru ognja ne zgorita obe stavbi.

Konstrukcija

Glavni sestavni deli konstrukcije kozolca so čela (ploskve od tal do vrha strehe), ki so med seboj povezane z letvami (ob straneh) in osrednjim jedrom, ki poleg tega celoten kozolec vzdolžno zavetruje.

Osrednje jedro je lahko ploskovne (v eno drevo) ali prostorske izvedbe (v dve drevesi).

Čelo je sestavljeno iz okvira (stebri, tramovi in špirovci) in mreže (brana).

Brana je preplet tramov kvadratnega prereza, ki se stikajo z zarezovanjem - vsakemu tramu v ''križu'' se odžaga polovica prereza za stik. Takšni spoji omogočajo zelo togo* konstrukcijo.

Zavetrovanje* v prečni smeri je izvedeno z brano, v vzdolžni pa z jedrom.

*togost - odpornost konstrukcije na deformacije (upogibanje, zvijanje...)

*zavetrovanje - stabiliziranje konstrukcije v horizontalnih smereh.

Na sliki so vidne letve (na desni), vpete v steber, osrednji prednapeti nosilec (tram), na njem pa sloni osrednje jedro (na levi), v tem primeru prostorsko, ker gre za kozolec ''v dve drevesi''.

Detajl brane

Uporabljeni material je v veliki večini les. Les je lokalni material in tako tudi oblike izhajajo iz narave. Rešitve so se oblikovale skozi stoletja in obdržale so se le najboljše.

Stebri so grobo obdelani in se proti vrhu ožijo. Kar je smiselno statično (večina teže konstrukcije mora biti za boljšo stabilnost čim nižje) in izvedbo (prerez debla drevesa se že sam po sebi proti vrhu oži).

Zanimiv je tudi spodnji prečni tram (pod brano, med stebroma). Kot vsak nosilec, se je tudi ta dostikrat povešal. Ponavadi se v takih primerih poveča prerez nosilca, kar pomeni večji in težji tram (večja poraba lesa, zahtevnejša obdelava in gradnja). Zato so graditelji našli drugo rešitev - prednapenjanje. Tram so pred vgradnjo upognili v nasprotno smer kot bo delovala obremenitev. Tako se tram tudi pod obtežbo ni nikoli povesil navzdol. Pametna rešitev - večja nosilnost brez večje porabe materiala.

Podobnost med kozolcem in drevesom se kaže tudi v vlogi in značilnostih jedra in ovoja. Kot pri drevesu je jedro togo in zavetruje (tlak), ovoj pa je prožen (uravnava natege v konstrukciji). Kozolec tako zelo dobro združuje togost in prožnost in brez težav prenaša obremenitve vetra, potresov, povesov, pogrezanju temeljev. Vse to ni posledica ''strokovnega znanja in izračunov'', ampak opazovanja narave.

Temelji - stebri so bili ponavadi postavljeni na kamnite podstavke. Steber je bil ob temelju praviloma odebeljen (bolj neobdelan od ostalega prereza).

Kozolce so začeli graditi ploskovno, z izdelavo čela (čelne ''fasade'') kozolca. Lastnik je določil mesto gradnje in osnovno dimenzijo - svetlo širino konstrukcije. Vse nadaljne dimenzije so izhajale iz le-te, postopki gradnje pa so bili skozi stoletja preizkušen, preverjen in utečen proces.

Najprej so pokonci dvignili prvo čelo, nato drugo, ju povezali z jedrom in enako ponovili še za tretje čelo (ali enako ponavljali do zadnjega čela). Na zadnje so zgradili še streho.

Konstrukcija kozolca porablja čim manj materiala, je vseeno zelo stabilna, kljub funkciji sušenja, ki pomeni neugodne razlike v vlagi in stalni izpostavljenosti vetru ter sončni pripeki.

Kompozicija in red v kozolcu

Zasnova kozolca ne izhaja iz teoretičnega znanja, ampak iz izkušenj in intuicije. Tudi dekoracija je vedno podrejena funkciji in uporabnosti. Prečke v brani sicer delujejo okrasno, a so rezultat najbolj smiselne konstrukcije za ta del kozolca. Tudi če gre za krašenje, je vsak del konstruktiven (nosilen). Kakršnegakoli dodatnega krašenja kozolca se naši predniki praviloma niso posluževali, zato načeloma nanj tudi ne spada.

Kozolec je kljub svoji raznolikosti po vsem slovenskem prostoru v svojem bistvu enak. Gradili so ga domači tesarski mojstri in ker je veljal za uporabno in ''manj vredno'' arhitekturo, ga arhitekturni stili niso zaznamovali. Skupne točke večine kozolcev so streha z naklonom 1:1, izhodiščna mera (modul*) kozolca je njegova svetla talna širina, dolžina in višina pa sta mnogokratnika te mere.

V zasnovi in razmerjih je izhajal iz narave, iz drevesa in lesa. Že tu se pojavlja razmerje 1 proti koren iz dve. 1 je največji možni kvadratni prerez, ki ga lahko izžagamo iz okroglega debla, deblo pa je premera koren iz dve. To razmerje se je preneslo tudi na obodne mere in mere sestavnih delov kozolca.

Razmerja v kozolcu izhajajo iz kvadrata in kocke, kjer se pojavljajo le tri dimenzije: stranica (1), ploskovna diagonala (√2) in prostorska diagonala (√3). V kozolcu pa sta meri dejansko le dve - koren iz tri je v praksi ''sestavljen'' iz prvih dveh mer, saj je enak vsoti 1 in polovici korena iz dve. Odstopanje je manj kot 1%, česar človeško oko ne zazna.

V kozolcih s slamnato streho se pojavlja tudi razmerje zlatega reza* (razmerje med skupno širino in skupno višino), vendar se pokaže šele pri že postavljenem kozolcu. Zlati rez torej ni konstruktivni princip kozolca.

Dva sistema dvojnega vezanega kozolca (sloki in čokati) sta sicer različna, oba pa po zasnovi izhajata iz razmerja 1 : √2. Pri slokem gre za sestavljanje kvadratov, pri čokatem pa za rast ali manjšanje včrtanega ali očrtanega kvadrata.

*modul - temeljna mera, iz katere izhajajo vse ostale mere v kompoziciji, so njen mnogokratnik, ali njen del

*sorazmerje (proporcija) - , je skladnost razmerij, je posebna vrsta razmerja, ki v kompoziciji dosega skladnost med deli in celoto

* zlati rez - naravno razmerje (približno 1: 1,618), ki se pojavlja povsod v naravi, predvsem pa pri človeku. Pri oblikovanju je zlati rez uporaben zato, ker človek kot ''lepo'' zaznava tiste stvari, ki so zgrajene na podoben način kot on sam.

Vrste kozolca

Vrste kozolca so stegnjeni (enojni) kozolec, stegnjeni kozolec s plaščem, na kozla, na psa, nizki kozolec, dvojni stegnjeni, dvojni vezani v eno ali dve drevesi. Tip je odvisen predvsem od potreb lastnika oz. od naloge, ki jo je moral kozolec opravljati. Kar sam prihajam iz Spodnje Savinjske doline, kjer se pojavljajo praktično izključno samo dvojni vezani kozolci, se bom tu osredotočil predvsem na le-te.

Nizki kozolec

Nastal je najkasneje, približno v času prihoda železnice v te kraje (polovica 19. st.), nastal pa je predvsem iz ekonomskih razlogov. V čelu je sestavljen iz dveh delov - stebrov in trikotnega zatrepa strehe. Ponavadi je bilo podstrešje izkoriščeno, v tem primeru ima lahko tudi zunanje stopnice.

Nizki kozolec na sliki je postavil moj praded Andrej Borinc, izučen tesarski mojster.

Dvojni vezani kozolec v eno drevo

Poimenovan je tudi sloki kozolec. Njegova konstrukcija ima v spodnjem delu stebre, ki omejujejo ''prosto pritličje'', v srednjem mrežasto brano, v zgornjem pa ostrešje.

''V eno drevo'' pomeni, da je vzdolžno zavetrovanje izvedeno v ploskvi, torej v eni ravnini, ki je središčna ravnina kozolca. To pomeni ploskovno jedro kozolca. Tak kozolec v srednjem delu tako nima pohodnih tal in notranjega dela za spravilo.

Kompozicija kvadratov je tu sestavljanje, kvadrata sta postavljena pod kotom 45° drug na drugega. Stikata se v zgornji vodoravni stranici spodnjega kvadrata.

Dvojni vezani kozolec v eno drevo - ta v nadstropju nima urejenih tal (ker nima prostorskega jedra - dveh vzdolžnih bran), ampak ima v sredini ploskovno jedro (ena vzdolžna brana). Vir slike: Slovenski etnografski muzej

Dvojni vezani kozolec v dve drevesi

Je podoben kozolcu v eno drevo, vendar še bolj dodelan in kasnejšega nastanka. Drugačna konstrukcija osrednjega dela omogoča notranji prostor za spravilo. Namesto ene ploskve za zavetrovanje v vzdolžni smeri sta tu dve, kar pomeni ''prostorsko'' jedro kozolca.

Glavni kompozicijski princip je večanje ali manjšanje očrtanega ali včrtanega kvadrata. Čokati kozolec (kot mu tudi pravijo), je praviloma večji (širši in višji ) od slokega.

Zaključek

Kozolec ima kljub svoji ''zastarelosti'' v sebi nekaj, kar velja ohranjati in razvijati. Nekaj kar je v stavbarstvu doseženo zelo redko. S svojim okoljem je že tako ''zraščen'', da ga že skoraj ne sprejemamo več kot človeško delo, ampak kot neločljiv del narave. To pa je za stavbo ena največjih možnih pohval. V svojem okolju nikoli ne deluje kot tujek, saj je na vsakem koraku naraven, številni elementi ga jasno povezujejo z naravo. Izdelal ga je človek, ki je naravno bitje, do končne oblike (funkcionalno, konstrukcijsko , oblikovno) so ga dodelale stoletne izkušnje.

Včasih so stavbe gradili tako uravnoteženo kot so jih, ker niti ni šlo drugače. V zadnje pol stoletja pa jih vse prevečkrat gradimo tako kot jih pač zato, ker jih lahko, ni pa za takimi odločitvami nekega globljega reda. Tako so na našem podeželju nastajale stavbe, ki so se v času gradnje sicer zdele ekonomsko in tehnološko smiselne, dejansko pa se je to izkazalo za preveč kratkovidno, saj ljudem in naravi že desetletja predstavljajo predvsem okoljsko in vizualno obremenitev.

Kozolca ne moremo stlačiti samo v ekonomsko tehnološki pogled kot lahko silose (''tehnološke naslednike kozolca''). Ekonomsko tehnološki pogled je vedno lahko le neke vrste izračun kratkoročnega dobička, upošteva le zelo ozek del realnosti in če že gleda v prihodnost, je pri tem preveč obremenjen s preteklostjo. Predvsem pa je preveč obremenjen s konceptom stalne in neomejene gospodarske rasti, kar pa je na ''omejenem'' planetu z omejenimi naravnimi viri nemogoče. Tak ''realen'' pogled torej dolgoročno gledano tudi s stališča ekonomike ni točen. Izhaja iz predpostavk, da bo svet vedno enak in ne dopušča, da so spremembe stalnica in da bodo v prihodnje še bolj nepredvidljive.

Turistov, ki pridejo v Slovenijo, ne zanimajo stolpnice in industrijske farme, teh so v svojih deželah videli že več kot dovolj. Lahko bi rekli, da iščejo avtentičnost, pristnost, izvirnost. Ne posnemanja ''velikih'' in enakosti. Torej se nam ob upoštevanju teh dejavnikov tudi z ekonomskega stališča kozolcev ne splača lahkomiselno podirati. Zanimivo je, da številne nove inovativne turistične projekte v Sloveniji vodijo tujci, ki dragocenost naše kulture uvidijo prej kot mi sami.

Kako bo kozolec živel in se razvijal v prihodnje, je odvisno od tega, kako ga bomo uporabljali. Druge možni načini uporabe kozolca (poleg kmetijskih - pri nas ga bomo tudi v prihodnje uporabljali v ta namen) so za prostor za druženje, bivanje, delavnice... Omejitev skorajda ni, pomembna je domiselnost in da se temeljne značilnosti kozolca ohranijo.

In za konec - zakaj sploh govorim o kozolcih? Nisem nostalgik, sem pa mnenja, da tistega kar je dobro, človek ne sme zavreči. Iz značilnosti kozolca se lahko naučimo pomembnih lekcij za sedanjost in prihodnost. Ne le v stavbarstvu, ampak v življenju nasploh. Njegova zasnova je premišljena, dodelana skozi stoletja izkušenj, predvsem pa poenostavljena, vse to do same skrajnosti. Posledica tako dognanega reda, enostavnosti in jasnosti je trajna in trajno lepa stavba.

Vse to je doseženo brez arhitekta (v današnjem smislu), brez znanosti in tehnologije, s kmečko pametjo. Na podlagi tega lahko izpostavimo nekaj ugotovitev, zakaj se je naša ljudska stavbna dediščina pokazala za tako trajno kvalitetno, številne gradnje zadnjega pol stoletja pa ne:

- življenje ki je neločljivo povezano in odvisno od narave

- takšno življenje vsakodnevno prinaša številne praktične izkušnje, ki jasno in nedvoumno govorijo o tem, kako kaj deluje in kako kaj delati, da boš v svojem okolju lahko preživel - umetnost preživetja

- človek pa se ne uči le iz izkušenj, ki jih je doživel sam, temveč od starejših generacij prevzema vse skozi stoletja pridobljene izkušnje - dediščina

- intuicija in človekovo neobremenjeno opazovanje njegovega lastnega okolja

Rezultat vsega tega je - modrost - tista danes tako redka, a tako dragocena ''stvar''. Samo z modrostjo je mogoče doseči tako dodelane stavbe.

Jan Golavšek

Viri:

- Peter Fister: Umetnost stavbarstva na Slovenskem, 1986

- Borut Juvanec: Kozolec, 2007

- Marjan Mušič: Arhitektura slovenskega kozolca, 1970